Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. februar 2023 ― Čez 2,8 milijarde let bo povprečna globalna temperatura na Zemlji dosegla 147 stopinj Celzija. Tedaj bodo izumrli še poslednji ostanki življenja, preprosti podzemni mikrobi, ki so se zatekli na tečaje. Ta izjemno pomemben trenutek v zgodovini planeta bo minil neopaženo. Projekt 2.8B420K predlaga spomenik, znan kot “Objekt”, ki bo obeležil prehod planeta iz biološkega v postbiološki sistem in s tem konec življenja na Zemlji. 2.8 billion years from now, the average global temperature on Earth will reach 147 Celsius. The final vestiges of life, simple sub-terrestrial microbes taking refuge at the poles, will become extinct. This hugely significant moment in Earth’s history will pass unnoticed. The project 2.8B420K proposes a monument, known as ‘The Object’, to commemorate this transition from biological to post-biological, and mark the end of all life on Earth.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. februar 2023 ― Klemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi. V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo. Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihovega nadzora. Oblasti so razpustile strokovno ekipo in zaprle muzej za nadaljnjih nekaj desetletij. Šele z osamosvojit

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. januar 2023 ― Ustvarjalno delo slikarke Nine Čelhar, diplomantke ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, temelji na raziskovanju človekovega odnosa do njegovega bivalnega okolja. Navdih za dela, v katerih raziskuje relacijo človek – predmet – prostor, je sprva črpala iz lastnih bivalnih prostorov. Pozneje pa je kot slikarske predloge začela uporabljati fotografije sodobnih enodružinskih hiš, ki jih je našla na svetovnem spletu – a ne kakršnihkoli. Podobe hiš, ki jo najbolj pritegnejo, imajo formalno izhodišče v modernistični arhitekturi, ki se odlikuje po funkcionalnosti, jasnih geometrijskih linijah, uporabi naravnih materialov, velikih steklenih površinah in povezanosti z zunanjo krajino. V vseh primerih pa gre za objekte, ki predstavljajo po njenem mnenju idealno bivalno okolje sodobnega človeka: arhitekture, ki vzbujajo občutja miru, tišine, varnosti, domačnosti, udobja in lepote. Slike, ki jih je Nina Čelhar ustvarila v zadnjih letih, lahko razvrstimo v dva motivna sklopa. Prvi prikazuje nekakšne portrete enodružinskih hiš, upodobljene z bistvenimi stavbnimi elementi, ki nakazujejo zgolj njihovo osnovno obliko in ritem odprtin. Na posameznih slikah opazimo tudi različne variante iste hiše, ki je upodobljena z različnih perspektiv. Avtorico namreč zanima, ali se s spreminjanjem zornega kota naslikanih arhitektur spreminja tudi vzdušje na slikah. V primerjavi s preteklimi deli, na katerih je bila narava zgolj nekakšna organska kulisa ob golih betonskih hišah, zavzema krajina na novih slikah pretežni del slikovnega polja. Narava je prikazana kot sestavni, nepogrešljivi del človekovega bivalnega okolja, saj so grajeni elementi popolnoma zliti z zelenjem v enovito celoto. Hkrati pa zelene površine, ki so upodobljene s hitrimi, skicoznimi potezami, dinamizirajo stroge geometrične oblike stavb in ustvarjajo na slikah vtis neprestano spreminjajoče se stvarnosti. Prikaz razpoloženja prevladuje tudi na upodobitvah interjerjev, ki predstavljajo drugi sklop razstavljen